Neetične (oz. nepoštene) založniške prakse postajajo vse bolj razširjene v znanstvenem komuniciranju in nekateri jih povezujejo predvsem z odprtim dostopom. Neetičnih založniških praks ne smemo enačiti z odprtim dostopom, saj se neetično delovanje pojavlja tudi v drugih modelih objavljanja. Povečuje se število lažnih založnikov in revij, ugrabljenih revij, plenilskih konferenc in zbornikov, lažnih faktorjev vpliva ter spletnih strani z lažnivimi podatki, vključno z napačnimi ali ugrabljenimi ISSN številkami. Število objav v tovrstnih publikacijah, ki imajo skupno ime sporne revije, se iz leta v leto povečuje. Sporne revije delimo na:

• plenilske revije,
• ugrabljene revije in
• lažne revije.

Značilnost spornih revij je, da zlorabljajo finančni model »avtor plača«, ki je značilen za odprti dostop, in ne zagotavljajo obljubljene kakovosti objav, ker nimajo vzpostavljenih priznanih evalvacijskih postopkov za sprejem objav ali pa ti ne dosegajo mednarodno primerljivih standardov, kar se nanaša predvsem na strokovne recenzije člankov.

Viri in povezave:

Švab I. & Makivić I. 2015. Predators and hijackers in academic publishing. European Journal of General Practice, 21(2): 95-96. Dostopno na povezavi. Opis resničnega primera.

Vončina M., Jug J., Mur B. & Kotar M. 2016. Podpora raziskovalcem v okolju neetičnega znanstvenega publiciranja (izvleček). V: Upravljanje znanja v knjižnicah. Posvetovanje sekcij Zveze bibliotekarskih društev Slovenije 2016, Maribor, 19.–20.9.2016. Ljubljana: ZBDS. Dostopno na: http://www.zbds-zveza.si/sites/default/files/dokumenti/2013/izvlecek_voncina2016.pdf  

Zupanič S. 2017. Sporne revije v znanstveni komunikaciji. ISIS, april, 21-26. Dostopno na: http://online.pubhtml5.com/agha/cuii/#p=21